Likovni Odmevi

Palestinska umetnica Samira Badran živi in dela v Barceloni. Je akademsko izobražena likovna umetnica. Njeno glavno izrazno sredstvo je risba, značilnost njene prakse pa preobrazba risbe in njeno mešanje z medijem fotografije ter prehajanje med tehnikami, kot sta kolaž in animacija. Zanjo je umetnost sredstvo, s katero lahko premakne zavest ljudi o dogajanju o Palestini, in njen namen je odpirati prostor, kjer se tovrstnemu razmisleku lahko posveti počasi in podrobno. Meni, da množični mediji ljudi spreminjajo v številke, umetnost pa omogoči prostor čustvom in pripovedništvu. V njenih umetniških delih se plasti čas. Ob obiskih Palestine umetnica fotografira zasedeno ozemlje. Fotografije razdejane pokrajine in odpadlih predmetov natisne na papir, namenjen uporabi v fotografski temnici, potem pa v svojemu studiu v Barceloni intervenira vanje z ilustratorsko gesto, počasi, vztrajno in podrobno. Zarez v emulzijo povzroči kemijsko reakcijo, ki fotografskemu papirju spreminja barvo. Od tod tudi naslov razstave Jedk

Spreminjajoči se, živi zemljevid svetlobe - tako Sandi Červek razume svoje slike, o katerih lahko preberemo tudi, da zrcalijo brezmejno in nevidno v zamejenem in vidnem. "Z najbolj zahtevno samoomejitvijo na uporabo ene same barve je ustvaril navdušujoč obsežen opus nefiguralnih podob, ki se v ničemer ne ponavljajo, ampak slikarsko pronicajo v prostore kozmičnih in duhovnih razsežnosti" pa piše v utemeljitvi nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko dela, ki jo je prejel letos. Umetnik je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, tedaj je nastal tudi pogovor o njegovem delu.

Barva zahteva od slikarja psihološki napor; ko je ni več v njem, je ni več na platnu, pravi umetnik Oto Rimele, ki se trenutno s pregledno razstavo Od rdeče do rdeče predstavlja v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Pod vodstvom kustosa Marka Košnika se v njej na novo sprašuje o pomenu rdeče barve v okviru razvoja svojega likovnega izraza od dvodimenzionalne površine k sliki kot objektu. Kako razmišlja o gledalcu, za katerega si želi, da bi z umetnostjo stopal sam k sebi, ter zakaj je v razstavo vključil avtorsko glasbo, pa izveste v pogovoru, ki ga je pripravila Aleksandra Saška Gruden.

V Mestni galeriji Ljubljana se z do zdaj najobsežnejšo pregledno razstavo predstavlja akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe. Naslov Kako sanjati nazaj? nam da na več načinov misliti: naprej, nazaj, v vse smeri – kajti njegov opus po eni strani deluje, kot da ne spreminja kaj dosti svojega sicer izrazito prepoznavnega obraza – ko človek vidi njegovo sliko, reče, ja, to je Sicoe. Ampak argument slikarja je lahko, da se invencija odvija bolj subtilno. Poleg tega motiv ni vedno enak, včasih je slikal več ljudi iz popularne kulture, potem so prišli vtisi iz otroštva. Nekaj se torej spreminja, a v različne smeri, ne le premočrtno. Njegove podobe na po večini velikih platnih delujejo že, če jih ošvrknemo s pogledom, sicer pa so tudi polne simbolike in humorja. Osnovni element je barva, živa, žareča, ki ga je, kot pravi, zastrupila, načrtno se ukvarja z njeno magijo. Prepleta različne principe, na primer čiste barvne ploskve sopostavlja vzorčnemu slojenju, polivanju, ali pa ostro zamejene oblike obda z mehkimi, ko

Tandem Small but dangers, ki ga sestavljata Simon Hudolin in Mateja Rojc, že od prvih razstav predstavlja različne "vizualne bodice, s katerimi preizkuša debelost naše kože, ukrivljenost naših sivih celic in predvsem smisel za opazovanje, branje in iskanje neznanega v znanih stvareh", je zapisal Božidar Zrinski, kustos njune razstave Natura Morta v mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Gre za njuno največjo samostojno predstavitev doslej. Umetnika pa sta med znana po kroglici govna hrošča govnača z naslovom Frnikula, za katero je sta prejela nagrado skupine OHO.

Pokrajinski muzej Kočevje v ciklu fotografskih razstav Izvor: Kočevje predstavlja najnovejši fotografski projekt Klavdija Slubana z naslovom Peglezen in bič. V njem svetovno priznani avtor, ki se je rodil v Parizu slovenskim staršem iz Kočevja, na svoj značilno subtilni in tankočutni način obravnava spomine svojih prednikov na obdobje fašističnih koncentracijskih taborišč Rab in Gonars. Serija, ki jo je Sluban ustvaril, prej še nikoli ni bila predstavljena javnosti.

Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je ob 100. obletnici rojstva Bogdana Borčića, enega najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. stoletja pri nas, pripravila zaokrožen vpogled v obširen avtorjev opus. Poleg slik, grafik, risb in skulptur predstavlja tudi dokumentarno gradivo, s čimer se KGLU povezuje z Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici, ki ji je umetnik poklonil celoten grafični opus. Razstavo je predstavil kustos Jernej Kožar.

Magična ekspresivnost odrevenelih figur in zamolkle, a kontrastne barve so značilnosti slikarstva Klavdija Zornika, leta 2009 preminulega umetnika, ki je leta 2005 prejel zlati red za zasluge za življenjsko delo na področju kulture in prispevek k modernizmu v slovenskem slikarstvu. V Bežigrajski galeriji 2 so trenutno na razstavi V svetlobi življenja predstavljene večinoma doslej neznane risbe, skice za slike, slike močnih barv v dinamičnih kompozicijah in prvič leseni kipi iz umetnikovega zadnjega ustvarjalnega obdobja. Razstavo je na krajše predstavil kustos Miloš Bašin, v drugem delu oddaje pa lahko slišite pogovor s Klavdijem Zornikom, ki je nastal leta 2005, štiri leta pred umetnikovo smrtjo. Tedaj se je z njim pogovarjala Vida Curk.

Olupljeni iglavci z okrašenimi krošnjami in debli, na katerih se pogosto znajde prometni znak za omejitev hitrosti, v zadnjem času pa tudi pravcate improvizirane skulpture ali jumbo plakati – to so rojstnodnevni mlaji, ki naj bi se pravzaprav razvili iz obeležij, povezanih s plemstvom. Čeprav jih danes povezujemo predvsem s podeželjem, jih lahko opazimo tudi v mestnih okoljih, pred leti pa so ujeli zanimanje mlade fotografinje Lucije Rosc, ki se pri svojem delu pogosto posveča spominu, trenutno pa se z razstavo Vozi počasi predstavlja v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani.

Umetnik in fotograf Tadej Vaukman se v Galeriji P74 Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E predstavlja z novo razstavo Dober sin: manifestiranje mize pri vratih. V predstavljenih delih nadaljuje avtoportrete, dokumentiranje lastne očetovske vloge in meditativne razmisleke, ki se vse bolj obračajo k podrobnostim iz narave in portretiranju za avtorja simbolnih predmetov. Miza pri vratih je stavek, ki ga je Vaukman našel v verzu pesmi Camerona Winterja in vanj simbolno naselil vse občutke, ki ga navdajajo ob čutenju minevanja časa in življenja, ki se, kot pravi sam, odvija, kot da bi gledal film.

France Prešeren ima za našo identiteto prav posebno simbolno in tudi mitologizirano vlogo. Zaseda osrednje mesto v naši kulturni, narodni, politični in umetniški zavesti. Raziskan je do obisti, njegov videz pa nam z gotovostjo ne bo nikoli znan – kar je bilo očitno celo tako zelo moteče, da so se pojavili pozivi, da bi ga izkopali in posthumno rekonstruirali njegov obraz. Od kod tako močna potreba, da bi vedeli, kako je bila videti neka znana osebnost? Prešernova podoba mora ustrezati tudi našim predstavam o tem, kako naj bo videti pesnik, ki mu pripisujemo tolikšen pomen. Morda ni čudno, da je Prešernov spomenik v Ljubljani, danes tako samoumeven, ob razkritju leta 1905 razdelil kranjsko javnost – in obe strani sta imeli svoje očitke. Klerikalna struja je bila zgrožena zaradi golote muze, drugi so mu očitali likovno zastarelost. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji

»"Ni gore brez doline!" je eden izmed pogosto ponovljenih stavkov akademskega slikarja Karla Pečka, tako kot ni gibanja brez mirovanja in tišine brez glasu. O teh nasprotjih in ravnotežju ter harmoniji govorijo tudi njegova dela.« Tako je zapisala Andreja Hribernik ob umetnikovi razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti, ki je bila na ogled na prehodu iz leta 2005 v leto 2006. Tedaj se je z leta 2016 preminulim umetnikom, ki je galerijo 40 let tudi vodil, pogovarjala Vida Curk.

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru je na ogled razstava grafičnih del Oliverja Pilića z naslovom "Vizualna arhitektura dvoma". Avtor je dela ustvaril v Grafičnem ateljeju MGLC, v njih pa je v svojem prepoznavnem slogu združil tradicionalne tehnike lesoreza in sodobne digitalne tehnologije. Obenem je natisnil nove grafike v tehniki sitotiska, s katerimi zaokroža svoje raziskovanje medijskih podob. O razstavi je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedal kustos Božidar Zrinski.

Fundacija Louisa Vuittona iz Pariza vse od leta 2014, ko so odprli svoje stalne razstavne prostore, predstavlja monografske razstave, posvečene ključnim osebnostim umetnosti 20. in 21. stoletja. Med njimi so do zdaj prikazali dela Joan Mitchell, Marka Rotha in Davida Hockneyja. Konec oktobra lani pa so pripravili edinstveno razstavo del Gerharda Richterja, ki velja za enega najpomembnejših in mednarodno priznanih umetnikov svoje generacije. O razstavi je Aleksandri Saški Gruden več povedala Magdalena Gemra, kuratorka in sodelavka v kuratorskem timu aktualne razstave.

Umetniški praksi Zmaga Lenardiča, prejemnika nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, ni enostavno najti skupnega imenovalca. Ob koncu 80. in v začetku 90. let je skozi pluralizem sodobnih likovnih praks aktivno izzival rigidne omejitve modernizma, pozneje pa se je usmeril k bolj družbenokritičnim vsebinam. Ali drži, da "se je zmeraj prepoznaval v poziciji drugega – nekoga, ki mu ni lagodno v gotovih pozicijah in prevladujočih tokovih", kot je o njem zapisala Nadja Gnamuš.

December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa, pravi umetnostna zgodovinarka dvojna doktorica Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev od pozne antike do renesanse posvetila tudi v magistrski nalogi. Kako so čas dojemali v srednjem veku, smo se z njo pogovarjali ob izteku leta 2021.

Grafični bienale Ljubljana, ki je ob nastanku leta 1955 Ljubljano postavil na svetovni zemljevid, pozneje pa se je dolgo soočal s težavami, pogosto povezujemo s politiko gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je veljala za nekakšen most med Zahodom in Vzhodom, likovna umetnost pa je bila v očeh odločevalcev priročen vzvod mehke diplomacije. Med razlogi za uspeh pa sta še odločitev soustanoviteljev Zorana Kržišnika in Božidarja Jakca za grafiko kot bolj prenosljiv in demokratičen medij, ki je bil tedaj v skokovitem razvoju, ter Kržišnikovo spretno mreženje. A to je bilo v veliki meri usmerjeno na Zahod, kar je ob ideji neuvrščenosti kot vmesne poti nekoliko presenetljivo. Da je zgodovina bienala bolj kompleksna, kot si morda mislimo, priča zbornik 70 let Grafičnega bienala Ljubljana, ki sta ga uredila Nevenka Šivavec in Gregor Dražil. Ta je v pogovoru razprl pogled v zgodbo bienala – med drugim tudi v dolgo zgodovino težav, ki so leta 2001 vodile v spremembo pristopa in uvedbo kuratorskega principa.

Ob koncu leta se oziramo, spominjamo, komentiramo. Kaj se je na področju likovne in vizualne umetnosti v Sloveniji dogajalo v letu 2025? Kar nekaj močnih razstav smo dobili prav ob koncu, kot so v Cukrarni Art Vital – 12 let tandema Ulaya in Marine Abramović, v Moderni galeriji Festival (ne)hvaležnosti líbanonsko-ameriškega umetnika Walida Raada, v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa Valentin Oman, In Memoriam: Križev pot Ukrajina/Bližnji vzhod, ob 90-letnici tega koroškega Slovenca. O velikem projektu Barok v Sloveniji, pa tem, katera slovita fotografska imena so letos privabile naše galerije, in še čem z Majo Kač, umetnostno zgodovinarko, urednico kulture in novinarko v MMC-jevem spletnem uredništvu RTV Slovenija, ki ji je Slovensko društvo likovnih kritikov letos podelilo nagrado za kritiško delovanje v zadnjih treh letih.

Na zavod GO! 2025 smo med drugim naslovili vprašanje, kolikšen del od skupnega proračuna na slovenski strani Evropske prestolnice kulture je bil namenjen prav področju likovne in vizualne umetnosti. Ta, po njihovi oceni, znaša okrog 10 odstotkov. Ključni projekti so bili razstavi Zorana Mušiča, festivala R.o.R in Pixxelpoint ter 20. mednarodni bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja. Ob koncu EPK sta nas za komentar v novogoriškem studiu Radia Slovenija obiskali Rene Rusjan, umetnica, profesorica sodobnih umetniških praks in direktorica programa Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, ter Nataša Kovšca, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in programska vodja galerije GONG.

Slikar, performer in vsestranski umetnik Yoshio Nakajima ustvarja že sedem desetletij. Pri štirinajstih letih je pobegnil od doma in se v iskanju svojega lastnega umetniškega izraza iz vaškega okolja preselil v velemesto, Tokio. Na začetku ustvarjalne poti sta ga navdihovala dadaizem in takrat sodobna japonska umetniška skupina Gutai. Pozneje se je preselil v Evropo, kjer živi in dela še danes. Navkljub častitljivi starosti, Nakajima ima kar 85 let, je na povabilo Galerije Vžigalica prišel v Ljubljano in svojo retrospektivo Umetnost je vedno naslednja možnost odprl z dolgim in živahnim performansom skupaj z umetnico Chico Fukushima. Pred mikrofon smo poleg umetnika povabili tudi poznavalca Nakajimove umetniške prakse dr. Williama Marottija, profesorja zgodovine na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu. Na povabilo oddelka za japonologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je Marotti ob razstavi pripravil tudi predavanje o Nakajimovem ustvarjanju. Nakajima je ustvarjal v obdobju, ki je bilo zaznamovano z umetnišk