Evropa Osebno

Ko srečate našega tokratnega sogovornika Evrope osebno, vam je hitro jasno, katera glasbena zvrst mu je najbližje. V Idrijo je najprej prišel zaradi službe, ostal zaradi dekleta, danes žene. Tu je ustanovil tudi melodično "blackened death metal" skupino Divine Inferus.Slovenija, o kateri pred prihodom ni vedel veliko več kot to, da obstaja, ga je navdušila kot čista in zelena dežela. Še vedno pa ga včasih razjezi, da mora večino stvari, ki jih potrebuje kot inženir mehatronike, naročiti po spletu, saj jih pri nas preprosto ni mogoče kupiti. Hector Alejandro Ruvalcaba Ojeda, ki ima – tako kot je v Mehiki običajno – dve imeni in dva priimka, enega po očetu in drugega po materi, se rad šali, tudi na račun idrijskih žlikrofov, ki jih sicer obožuje.   Foto: Melisa Ćehić, Paranoid    

Odpravljamo se na potovanje od Makedonije do Slovenije z Galino Branko, tokratno gostjo oddaje Evropa osebno. Z nami bo delila svojo zgodbo; od makedonskih ritmov in babičinih skrivnih receptov, do radosti, ki ji pomagajo, da se počuti doma, kjerkoli že je. Kako je postala ‘prava Slovenka’ in kako se s pomočjo prijateljev uči jezika, a hkrati ohranja stik s svojim domom, sončnimi zahodi na Ohridskem jezeru in pristnimi makedonskimi tradicijami?

Lovelyn Dušanič je Filipinka, ki že 2 leti neprekinjeno živi v Sloveniji. Kot otrok si je želela pomagati skupnosti, zato je bila njena prva želja postati županja. Danes dela kot zdravstvena delavka v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah. Odločitev, da se z možem, ki je Slovenec, preseli v Slovenijo, je bila zanjo hkrati najlažja in najtežja. Najlažja zato, ker je vedela, da ga ljubi, in ker ji je Slovenija res všeč. Najtežja pa zato, ker se ni mogla izogniti stereotipu, da se Filipinke poročijo in preselijo v tujino zaradi denarja.

Če ste ljubitelji azijske hrane, ste se po vse verjetnosti že kdaj ustavili v njegovi restavraciji na Miklošičevi ulici v Ljubljani. V Sloveniji živi že več kot 13 let, a njegovi začetki niso bili rožnati. Po letih izkoriščevalskih služb je odprl svojo restavracijo in postal sam svoj šef. Babu je med domačini znan kot najbolj nasmejan kuhar, ki ne postreže le z vrhunsko hrano. Svoje stranke namreč uči, da je ljubezen do dela pomembnejša od denarja in da vsakodnevne izzive lažje rešimo, če se jih lotimo z nasmeškom.

Milena Zupanc je v Sloveniji dva meseca. Sem je prišla na prakso. Je medicinska sestra, potomka Slovencev, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v Argentino. Poudarja, da je življenje v Buenos Airesu lepo, a da je pogosto tudi nevarno, v Sloveniji pa se počuti dobro in varno. Prakso opravlja na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in razlaga, da bi se lahko argentinski zdravstveni sistem kaj naučil od našega. Ima pet bratov, vsi še živijo doma s starši. Od rojstva dalje govorijo slovensko in gojijo slovenske vrednote. Rada ima Slovenijo in če bi ji tukaj ponudili službo, bi o tem dobro premislila.

Američanka Tamara Giles-Vernick je raziskovalka, medicinska antropologinja, afrikanistka, zgodovinarka, ki se je po študiju odpravila v Srednjeafriško republiko preučevat gorile in šimpanze. Danes dela na francoskem Pasteurjevem inštitutu v Parizu. Ukvarja se z raziskovanjem prenosa bolezni z živali na človeka in obratno ter zdravstvenih posledic zdravstvenih kriz za ranljive skupine. V Evropi osebno nam bo opisala tudi, kako je bežati pred razjarjeno gorilo.

Trubadurji so bili pesniki in pevci v srednjem veku na jugu Francije, ki so v okcitanščini peli o ljubezni, bogu, pogumu in časti. Že davno izumrlo obrt že več kot 20 let obuja Lionel Leroy - Kaami iz enega najlepše ohranjenih srednjeveških mest v Franciji in Evropi Carcassonna. "Trubadurji so bili nekoč kot radio ali časopis. Niso le zabavali ljudi z glasbo v gradovih in v mestih, ampak so prenašali novice o dogajanju po deželi, vesti o vojnah in bitkah, smrtih in rojstvih", pravi Kaami, ki sam izdeluje srednjeveška glasbila, poustvarja glasbo iz tistega časa in skrbi, da se žlahtna tradicija trubadurstva nadaljuje.

Japonci obožujejo Evropo, ker je polna starih stavb. Na Japonskem jih zaradi pogostih potresov skorajda ni, pravi Čiaki Šimizu iz Tokia. Večkrat nagrajeno multidisciplinarno japonsko umetnico je pri nas zelo navdušil Jože Plečnik. V Ljubljani pa se, že odkar je prišla, počuti zelo domače. Predvsem zaradi prijaznih ljudi, pa tudi zaradi ljubljanskega zmaja.

Rick Kiker je upokojenec iz Massachusettsa, ki je svoj novi dom našel v Sloveniji. Prvič je k nam prišel kot študent na izmenjavi leta 1977, kjer je spoznal svojo prvo ženo, Slovenko. Po letih življenja med ZDA in Slovenijo se je zaradi družine in ljubezni dokončno preselil v Rogaško Slatino. Rad pove, da je Slovenija po njegovem mnenju najlepši kraj na svetu.Čeprav se pri nas včasih še vedno počuti kot tujec, pravi, da je v srcu postal častni Slovenec – od copat in nedeljskih juh do občudovanja besede "priden". In kaj meni o Sloveniji in Slovencih? Pravi, da bi v eni stvari morali biti bolj podobni Američanom – v ponosu na svojo državo.

Ksenija Juvan devet let živi v Sloveniji. Prihaja iz ruskega mesta Toljati, ki mu pravijo tudi ruski Detroit, saj se je tam razvila ruska avtomobilska industrija. V Rusiji sicer ne živi že od leta 2002, prepotovala je svet - Nemčija, Kitajska, Dubaj, nato pa našla ljubezen ravno v Sloveniji. O Slovencih pravi, da ne razume, zakaj se vedno tako radi primerjamo z drugimi, ceni pa našo skrb za zdravje, dobro prehrano in varno okolje. Pravi, da je največji stereotip o Rusih ta, da že za zajtrk pijejo vodko.

Vlad Todoran prihaja iz majhnega mesta v Transilvaniji, nedaleč od legendarnega gradu, kjer naj bi nekoč prebival vampir Drakula. Danes je novinar na romunski nacionalni televiziji. V njegovem najnovejšem dokumentarnem filmu je več tednov spremljal romunske ovčje nomade – pastirje, ki ohranjajo stoletja staro prakso transhumanțe, sezonske selitve čred skozi stotine kilometrov Karpatov. Z Vladom smo se pogovarjali o romunski kulturni dediščini, pa tudi o stanju novinarstva ter javnih medijev v Romuniji.

Snuje vozilo, za katero verjame, da bo pomenilo pravo revolucijo v premikanju po brezpotjih, saj združuje tri vozila s katerimi lahko v različnih vremenskih pogojih premagujemo razdalje tam, kjer ni utrjenih cest. Erick Pastor v latvijski prestolnici Rigi razvija visokotehnološko futuristično enosledno vozilo na gosenicah, ki je mešanica med motorjem, tankom in motornimi sanmi. Je direktor startupa Oruga, nemirna raziskovalna duša, ki se je v Latviji ustalil zato, ker je država naklonjena prav takim ljudem: inovatorjem, ki razvijajo visokotehnološke rešitve. Iz podjetja Oruga pa so na pragu poletja obelodanili, da so se v Rigi srečali z gospodarsko delegacijo iz Kanade in se dogovarjajo o morebitni proizvodnji vozil v Ontariu. Svojim prvim strankam – prednaročnikom pa so tudi sporočili, da bodo prvih 100 vozil dostavili že v prihodnjem letu. Kako se je podjetnik in raziskovalec iz Ekvadorja ustalil državi ob Baltiku, kako je Latvija naklonjena inovatorjem, ki razvi

Rad ima štruklje, presenečen je nad tem, da v Sloveniji še vedno poslujemo z gotovino, hkrati pa je navdušen nad našo naravo, lokalno hrano in prijaznostjo ljudi. Aaron Arnold je ameriški študent, ki se je pred osmimi meseci preselil v Slovenijo in se nad njo tako navdušil, da si želi ostati tudi po študiju. Všeč mu je bolj umirjen življenjski slog, daljši poletni dopusti, o katerih lahko v ZDA le sanjajo, saj da je tam bolj značilno pehanje za denarjem in zasledovanje tako imenovane "korporativne Amerike". O naši državi govori v samih presežnikih, zato ni nič nenavadnega, da ga v Evropi osebno gostimo prav na rojstni dan Slovenije.

Luís Vieira je kolesarski aktivist iz Lizbone. Kolo je njegovo prevozno sredstvo že od otroštva, zdaj pa svoj entuziazem prenaša na otroke in njihove starše. S sodelavci ima na vzhodu portugalske prestolnice prostor, kjer si lahko otroci izposodijo kolo, ko prerastejo prejšnje. Meni, da ima Lizbona še veliko rezerv pri kolesarski infrastrukturi, želi si manj avtomobilov v središču mesta in sanja o razširitvi sicer zelo uspešnega projekta, ki ga upravlja s svojimi prijatelji. *Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Diego Reyes je Gvatemalec, ki že 8 let živi v Estoniji. Iz Gvatemale se preselil pri 24 letih najprej na Finsko, potem v Latvijo, nazadnje pa ga je pot pripeljala v Estonijo, kjer danes živi in dela. V tej baltski državi najbolj ceni varnost in umirjenost, vseeno pa pogreša dogodivščine, ki jih, kot pravi, lahko doživiš samo v Gvatemali in ostalih državah Latinske Amerike. Prepričan je, da bo ostal v Talinu vsaj na papirju, potovati pa si želi po vsej Evropi. Če pa se bo že preselil, pa bi izbral Slovenijo.Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Luna Sánchez je plesalka in koreografinja. Doma je iz Cádiza, deluje v Madridu. Španija ponuja veliko priložnosti za sodoben ples, predvsem v prestolnici. Pogreša domače morje, zadovoljna je s kariero in življenjem, motijo pa jo draga stanovanja in politični boji, pogosto zabeljeni s fašizmom in homofobijo. *Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

V tokratni Evropi osebno predstavljamo latvijskega biologa, znanstvenika in podjetnika Janisa Jaska, ki se je pred približno petimi leti odločil, da je dovolj, da na univerzi spreminja denar v znanje in zdaj poskuša znanje spremeniti v denar. S kolegi ustanovili startup Weedbot, pod okriljem katerega so zasnovali kmetijskega robota, ki s pomočjo umetne inteligence in laserjev odstranjuje plevel. Prvi weedbot iz Latvije od te pomladi že uspešno odstranjuje plevel med korenjem na angleških njivah. Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije. 

Hrvoje Kovačević je eden izmed kovačev misli. Tako bi lahko prevedli ime zagonskega podjetja MindSmiths, ki ga je pred osmimi leti skupaj s kolegi računalničarji ustanovil v Zagrebu. Ukvarjajo se z umetno inteligenco, predvsem z nišnimi storitvami. Misli in ideje kujejo v prostorih nekdanje tovarne WC-papirja.Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Indre Simanaitienė je nekdanja BBC-jevka, ki se je po letih bivanja v Združenem kraljestvu vrnila domov - v Litvo. Državo je zapustila, ker je bila lačna novih izkušenj v tujini, ko pa se je želela v Londonu tudi ustaliti, je ugotovila, da so morda pogoji za življenje boljši v Litvi in glavnem mestu Vilni. Opaža, da se tudi veliko njenih prijateljev vrača domov, predvsem zaradi dostopnosti stanovanj, družinskih vezi ter dobrega okolja za skrb in vzgojo otrok. “Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.”

Podali smo se v mesto, kamor so se v času nekdanje Jugoslavije vile kolone. V mesto ob meji, kjer nisi želel, da te miličnik vpraša "imate kaj za prijaviti?". V Gorico, ki je dom tudi Andree Bellaviteja. Teolog, publicist in popotnik, ki je pred dvajsetimi leti na Jakobovi poti prvič začutil, da ne bo več duhovnik. Goričan, ki se je slovenščine želel učiti že ob prihodu, a to takrat ni bilo mogoče. Zdaj je to veliko lažje. Tudi zato, ker je njegova življenjska sopotnica profesorica italijanščine v Ljubljani. Skupaj z Evo Furlan spoznajte zanimivega vodnika, ki zares živi Gorico in njeno širše območje.